Sevnica

Sevniški grad (z naslovom Cesta na grad 17) nad reko Savo stoji na hribu severno od starega trškega jedra Sevnice. Razgledni grajski hrib je dostopen z dveh strani: naravnost s trga po pešpoti čez grajsko pobočje in po daljši vozni poti mimo Drožanjskega potoka. Grad je del večjega kompleksa, kamor sodijo še park, vinograd, t. i. Vrtnarjeva vila, paviljonček, Čebelarski dom (nekdaj konjušnica) in t. i. Lutrovska klet v pobočju hriba, v kateri je okrog leta 1609 lastnik gradu Inocenc baron Moscon uredil  grobnico.

Nastajanje grajskega kompleksa lahko v grobem razdelimo v pet glavnih faz. Salzburški nadškofje so nad starim mestnim jedrom verjetno že v 12. stoletju pozidali večnadstropen stolp (utrdbo); izrecno ga salzburški urbar omenja leta 1309. Vsaj v začetku 16. stoletja je bil izzidan v grad. V času renesanse v 2. polovici 16. stoletja, ko so bili lastniki pl. Mosconi, je dobil svojo današnjo podobo. Na začetku 17. stoletja je bil grajski areal zavarovan z obrambnim zidom. V približno taki obliki je prikazan tudi na najstarejši upodobitvi, na bakrorezu v Vischerjevi Štajerski topografiji (Topographia Ducatus Stiriae) iz leta 1681. Zgrajena je bila tudi t. i. Lutrovska klet z obzidjem. V tridesetih letih 19. stoletja so bile po pobočju urejene terase, odstranili so obzidje tako okoli gradu kot okoli Lutrovske kleti ter dodali nekaj utilitarnih stavb.

Renesančni grad v tlorisu sestavljajo štirje (dvonadstropni) trakti, ki obdajajo pravokotno arkadno dvorišče (tla pokrivajo granitne kocke). Na vogalih so mogočni valjasti stolpi. Zanimivo je, da je streha vsakega nekoliko drugačne oblike. V vzhodni trakt je vgrajen romanski stolp.

Grad je bil kot fevd salzburškega nadškofa  – formalno – v njegovih rokah vse do leta 1803, v resnici pa je nadškof že konec 16. stoletja razprodal svojo posavsko posest, med drugim tudi Sevnico, ki je takrat prešla v last družine Moscon. Do 2. polovice 16. stoletja so ga upravljali salzburški upravitelji. Med njimi je bil najpomembnejši baron Janez Khisl s Fužin pri Ljubljani, ki je bil  najemnik od 1590 do svoje smrti 1593. Leta 1595 je grad kupil Inocenc Moscon in takoj zatem (1595–1597) je dobil svojo današnjo podobo. Po končani obnovi je dal Moscon nad iz osi stavbe nekoliko pomaknjen glavni portal vzidati ploščo z dvema levoma, ki držita heraldična ščita njega in njegove žene Ane (roj. pl. Aichelburg). (Nad grbom je nemški napis v gotici iz 19. stoletja iz časa kasnejšega lastnika (Händla pl. Rebenburg), ki pravi, da potrpežljivost premaga vse (Geduld uiberwindet alles)). Novi lastnik Sevnice je nato postal njegov sin  Janez Krstnik Moscon († 1646), za njim pa njegov sin Jošt Jožef Moscon (1645–1674). Leta 1676 se kot sevniška gospodarica omenja grofica Barbara Moscon, rojena Drašković, druga žena Jošta Jožefa, ki je sicer gospostvi Sevnico in Reštanj s pripadajočimi trgi in deželskim sodiščem v fevd prejela šele 1685, več kot desetletje po moževi smrti.

Verjetno edini preživeli otrok Jožefa Jošta Moscona je bila Ana Eizabeta baronica Moscon – nesojena sevniška gospodarica, hčerka iz njegovega prvega zakona z Elizabeto grofico Erdödy. Ana Elizabeta se je 1649 poročila s Herbardom grofom Auerspergom. Med njunimi osmimi otroki (štirje so dočakali odraslo dobo) je bil za Sevnico najpomembnejši Franc Anton, začetnik veje Auerspergov s Križa pri Komendi.

Po smrti Barbare Drašković leta 1688 sta Sevnico podedovala njen brat Janez Drašković in njegova žena Magdalena, roj. Nádasdy. Leta 1693 je Magdalena Drašković Sevnico prepustila hčerki Mariji Katarini in njenemu možu Francu Antonu grofu Auerspergu, 1729 pa je sevniško gospostvo po očetovi smrti podedoval njun najstarejši sin Anton Jožef, čeprav Franc Anton nikoli ni bil dejanski lastnik gradu.

V času Antona Jožefa Auersperga (tudi dolgoletni ravnatelj Academie philharmonicorum v Ljubljani) je bila okoli 1730 na griču zahodno od trškega jedra (kjer je danes pokopališče) zgrajena kapelo Božjega groba, iz tistega časa je tudi baročna poslikava v 2. nadstropju jugovzhodnega stolpa. Leta 1742 je bil Anton Jožef umeščen kot 61. kranjski deželni glavar. Z njegovo smrtjo leta 1762 je prišel grad (skupaj gospostvom Raštanj) v roke grofice Jožefine Keglević, leta 1764 pa pod sekvester. Posestvo je bilo naprodaj, a so se temu uprli Draškovići, ki so se vedno imeli za fevdne lastnike, kar so dejansko tudi bili. Dokazovanje o lastništvu med Draškovići in Auerspergi je namreč trajalo skoraj dve tretjini 18. stoletja.

Končno je 1769 gospostvo z gradom Sevnico od nečaka Josipa odkupila Ana Marija Drašković, (drugič) poročena grofica Sermage (sestra pokojnega Josipa Kazimirja). Takoj po njeni smrti 1782 je naslednje leto lastnica Sevnice postala njena hči iz prvega zakona, Josipina Keglević († 1790), poročena s Petrom IV. Ivanom Nepomukom, grofom Sermage (†1804).

Leta 1785 je salzburški knezoškof Hieronim grof Coloredo obnovil fevdne listine za gospostvo Zgornja Sevnica in posestvo Raštanj ter jo podelil v fevd grofu Sermage. Josipini Keglević je kot lastnica sevniškega gradu sledila grofica Katarina Nadasdy (†1818), druga žena Petra Ivana Nepomuka in vnukinja hrvaškega bana Frana Nadasdy. Leta 1802 sta zakonca Sermage Zgornjo Sevnico in Raštanj prepustila otrokom (Ladislav, Henrik, Rebeka, Amalija).

Leta 1803 je s prodajno pogodbo med Henrikom Sermageem in zakupnikom Janezom Nepomukom Händlom lastnik gradu in posesti postal slednji. Leta 1823 je bil poplemeniten, in sicer s pridevkom pl. Rebenburg. V rokah te družine je grad ostal do leta 1870. Janez Nepomuk je z razliko od predhodnikov na gradu dejansko bival, kar se je odražalo tudi pri tem, da je grad preuredil v sodobno bivališče in spremenil okolico. Odstranili so večino obzidja, zasuli obrambni jarek, zravnali teren in uredili vrt. Dodano je bilo dvoramno stopnišče, ki povezuje grajsko teraso s parterjem in je na spodnjem delu zaključeno s fontano z baročno plastiko žabe. Na južnem grajskem pobočju so uredili kamnite terase z vinsko trto. K dvorcu so spadali tudi še gospodarski objekti na pobočju, konjušnica (portal iz ok. 1600), oskrbnikova hiša in vrtna hiša iz začetka 19. stoletja s steklenjakom.

Janez Nepomuk je leta 1828 tudi združil posestvi Zgornja Sevnica in Raštanj, ki sta se dotlej vodili ločeno. Leta 1844 je posest dedoval sin Janez Nepomuk Ludvik († 1877). Leta 1870 je bilo gospostvo Zgornja Sevnica prodano Ludviku Ratzesbergu pl. Wartenburgu. Sledile so hitre menjave lastnikov posestva in gradu. Še istega leta sta posestvo Zgornja Sevnica kupila zakoncema dr. Karlu Aussererju in Elisi, roj. Eurich. Zgraditi sta dala novo stopnišče na notranjem dvorišču in na severnem pobočju so uredili cesto na grad. Ausererja, prepričana v večvrednost svojega (nemškega) porekla pa se v Sevnici nista dobro počutila in sta posestvo prodala.

Leta 1888 se je začelo t. i. »dunajsko obdobje«, ko so si naglo sledili lastniki, ki so imeli stalna bivališča na Dunaju in so v Sevnici prebivali le občasno. Prva med njimi je posestvo kupila rodbina Burda, a že čez dva meseca so jo prodali Judinji Emi Spitzer. Ta je bila lastnica le dobro leto, 1890 je grad prodala Wilhelmu (Viljemu) Fischerju. Leta 1893 je posestvo kupil Franc Fischer, vitez Ankern, verjetno njegov sorodnik. Leta 1895 je lastnik Zgornje Sevnice postal princ Franc Auersperg († 1918), ki mu je bilo posestvo že čez dve leti zaplenjeno, najverjetneje zaradi dolgov.

Konec leta 1897 je s posojilno listino postala lastnica celotnega gospostva Zgornja Sevnica baronica Paulina Wallhoffen (roj. Lucca) za Dunaja, članica opernega zbora v dunajski državni operi in ena najslavnejših sopranistk 19. stoletja, ki je posestvo prevzela takoj nato januarja (1898). Vzdrževanje velikega posestva je po moževi smrti 1899 zanjo postalo prenaporno, zato ga je leta 1902 prodala Dunajčanoma stotniku Antonu Alojzu Ottu in Mariji Weinberger.

Leta 1910 je dvorec kupila grofica Matilda Arco–Zinneberg, poročena Tränkel. V njenih rokah je ostal vse do začetka 2. svetovne vojne 1941. Leta 1925 so po načrtu gradbenega podjetja ing. Hans Dirnböck iz Gradca v dvorec in v poslopja na pristavi napeljali vodovod. Iz tega časa izvirajo tudi serijsko izdelane skulpture v parku. Grofica Matilda je leta 1936 napisala oporoko, v kateri je za svojega glavnega in univerzalnega dediča imenovala grofa Adama Schall– Riaucourja, njena volja pa zaradi nacionalizacije po koncu vojne ni bila uresničena.

Po vojni je bil dvorec dan na uporabo vojaštvu, ki je zlasti s pohištvom ravnalo zelo slabo (z njim so celo kurili). V 1. polovici leta 1947 se je začelo grad prazniti. FZC pri Ministrstvu za prosveto je opravil prevzem grajskih predmetov. Najkvalitetnejši inventar je bil odpeljan v Ljubljano, kjer so ga nekaj dodelili Narodnemu muzeju in nekaj Slovenskemu narodnemu gledališču, ostalo pa drugam. Junija 1947 je dvorec postal splošno ljudsko premoženje.

Leta 1950 so podrli lesen vrtni paviljon s stožčasto pločevinasto streho; 1953 si je dvorec ogledal umetnostni zgodovinar konservator Marijan Zadnikar in podal predloge za njegovo ohranitev; 1960 je na podlagi pravnomočne odločbe Občinskega ljudskega odbora Sevnica grajska stavba prišla pod upravni organ Občine Sevnica. V 1. polovici šestdesetih je bil dvorec še deloma naseljen in skrajno zanemarjen in je tako kot ostale stavbe še naprej propadal.

Okoli 1963 so na stenah v 2. nadstropju jugovzhodnega vogalnega stolpa pod beležem odkrili baročno poslikavo; 1964 je arh. Nataša Štupar Šumi pripravila programsko shemo za postopno ureditev dvorca, ki naj bi služil trem namenom, gostinstvu, reprezentativnemu gostinskemu delu in muzeju; 1968 je lastnik gradu postalo Turistično društvo Sevnica; 1978 je zaradi malomarnosti prišlo do požara, naslednje leto pa so obnovili tri največje, med seboj povezane prostore v pritličju gradu (prenova po načrtih arh. Milana Gabriča). Med letoma 1977 in 1979 je akademski slikar in konservator Viktor Povše začel z obnovo baročne stenske poslikave v 2. nadstropju jugovzhodnega stolpa.

V šestdesetih letih so v dvorcu še živeli stanovalci, ki jih je občina potem postopno izselila. Elizabeta Fleischer je imela izgovorjeno pravico dosmrtnega stanovanja v njem († 1971, Zagreb). Pri sebi je imela še vedno številne starine in umetnine in ko je leta 1968 prostore povsem izpraznila, so z njo odšli številni ostanki avtentične grajske opreme.

Tam, kjer sta bila včasih reprezentančna vrtna parterja z renesančno-baročnimi slogovnimi značilnostmi (torej na zahodni in vzhodni strani dvorca) je v 20. stoletju nastal park z eksotičnim drevjem v angleškem krajinskem slogu, sedanje stanje parka je v duhu krajinskega parka.

Leta 1967 je dvorec dobil svojo prvo stalno vsebino, v pritličju jugovzhodnega stolpa in v njegovem predprostoru je vrata odprla gostilna. Drugo nadstropje gradu so konec šestdesetih let začeli zapolnjevati s kulturnimi vsebinami; 1974 je KS občine Sevnica prepustila upravljanje stavbnega kompleksa novoustanovljenemu Zavodu za kulturo in prosveto Sevnica.

Od srede osemdesetih let dalje je potekala ureditev (prej zaraščenega) južnega grajskega pobočja. Z razpustitvijo Zavoda za kulturo in prosveto Sevnica leta 1989 upravljanje grajskega kompleksa ponovno prevzame Kulturna skupnost občine Sevnica; 1991 je začel veljati Odlok o razglasitvi gradu Sevnica z grajskim parkom za umetnostnoarhitektonski spomenik, s katerim ima grad status kulturnega spomenika lokalnega pomena.

Leta 1992 je lastnik gradu postala Občina Sevnica. Na osnovi pogodbe iz leta 1996 med Občino Sevnica in Zvezo kulturnih društev Sevnica je slednja postala upravitelj celotnega kompleksa. S koncem leta 2006 je postal upravitelj gradu in pripadajočega zemljišča zavod za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti Sevnica (Javni zavod KŠTM Sevnica).

Aktivnejša gradbena sanacija gradu in pripadajočih stavb se je nadaljevala po letu 2000. Leta 2005 je ekipa pod vodstvom konservatorja in restavratorja mag. Aleša Sotlerja (RC ZVKDS) v treh hodnikih v 2. nadstropju začela s konservatorsko–restavratorskimi deli na stropih in v naslednjem letu še na historicističnih stenskih poslikavah; 2016 je bil obnovljen grajski konzolni paviljon iz 19. stoletja.

Pred vhodom v grad je kamnit razgledni balkon neogotskih oblik z dvema baročnima kamnitima plastikama levov grbonoscev, ki sta bila na konzolni pomol postavljena ok. leta 1910. Skozi glavni portal pridemo v obokano vežo. Tik za vrati je v steno vzidan renesančen relief sv. Krištofa z Detetom iz peščenca (zdaj v kapeli?). Pri vhodnih vratih je rimski kamen s podobo zakoncev, domnevno iz poznoantičnega najdišča na Vranju. V vhodni veži je vzidana tudi litoželezna kaminska pečnica z alegorično reliefno upodobitvijo zmagoslavja smrti. Skozi vežo pridemo na dvorišče z vodnjakom, čigar baročna kovana kapa žal manjka. Vzhodna in zahodna stranica dvorišča sta v celoti arkadirani, severna deloma, južna pa nima arkad.

V prvem nadstropju jugozahodnega ogelnega stolpa je renesančno-baročna grajska kapela, posvečena sv. Juriju. Od opreme je ohranjen nastavek zlatega oltarja iz leta 1637. Notranjščino jugovzhodnega stolpa v 2. nadstropju krasijo omenjene freske iz ok. 1730, ki prikazujejo alegorije štirih letnih časov, oranževce in galantno praznovanje z muzicirajočo gosposko družbo v grajskem parku. Naslikal jih je štajerski slikar Josef Georg Mayr, in sicer po grafičnih predlogah. V južnem traktu je ohranjena zelo kvalitetna neorenesančna oprema. Obok arkadnega hodnika (južni trakt) v 2. nadstropju je poslikan z groteskami. Omenimo tudi zelo lepe lončene peči v več prostorih in lepa vrata z umetelno obdelanim okovjem v konferenčni dvorani južnega krila (19. stoletje).

Po koncu 2. svetovne vojne 1945 je bil dvorec dan v uporabo vojaštvu, ki je v njem krajši čas stanovalo; v še praznem delu so konec štiridesetih let potekala izobraževanja komunističnih delavcev pod okriljem Okrajnega komiteja KPS Krško. V šestdesetih letih so v dvorcu še bili stanovalci.

Leta 1967 je dvorec dobil svojo prvo stalno vsebino, v pritličju jugovzhodnega stolpa in v njegovem predprostoru je vrata odprla gostilna. Drugo nadstropje so konec šestdesetih začeli zapolnjevati s kulturnimi vsebinami. Leta 1969 je v njem odprla vrata likovna galerija, v sedemdesetih pa sta del grajskih sob zapolnili arheološka zbirka o Ajdovskem gradcu nad Vranjem (1977) in muzejska zbirka o gasilstvu v Sevnici (1979). Leta 1972 je sevniški Astronavtično-raketni klub Jurija Vege za svoje delovanje dobil v uporabo prostora severovzhodnega stolpa. Leta 1974 je KS občine Sevnica prepustila upravljanje kompleksa novoustanovljenemu Zavodu za kulturo in prosveto Sevnica; 1987 so začeli s sklepanjem civilnih porok na gradu.

Danes objekt služi kot razstavni, muzejski in prireditveni prostor ter prizorišče kongresnega turizma. V prvem nadstropju si je mogoče poleg kapele ogledati Grajsko lutkovno gledališče, Galerijo krasilne umetnosti Ivana Razborška in Mosconovo galerijo umetnosti. V drugem nadstropju sta gasilska in šolska zbirka, tu so tudi razstavna galerija ter poročna dvorana.

V pritličju so grajska kašča, v sprejemnici je tudi prodajalna (spominki, pridelki v okviru blagovne znamke »Visit Sevnica« ter izdelki blagovne znamke »First Lady«, im. po Sevničanki in ženi bivšega ameriškega predsednika Donalda Trumpa (modra frankinja, salama, čokoladice itd.), grajska kavarna (zaprto v času pandemije), sanitarije. Med večje prireditve sodi Sevniško grajsko poletje, dvorec pa naj bi postal tudi ena od točk posavske vinske ceste z degustacijsko kletjo.

V t. i. Vrtnarjevi vili je še po 2. svetovni vojni bival grajski vrtnar z družino. Zgornji del vile je danes urejen v prestižni apartma za dve osebi. V nekdanjem konjskem hlevu je Čebelarski dom.

Nekdanja protestantska kapela, t. i. Lutrovska klet, stoji na jugovzhodnem pobočju grajskega hriba. Do nje vodi samostojen zidan, z dvokapno streho pokrit portal, na robu obzidanega zemljišča stoji stolpič. V stranski niši ob vhodu je bila včasih kamnita plastika sv. Janeza Nepomuka (poškodovan kip je sedaj v notranjščini). Pobudnik gradnje je bil verjetno tedanji zakupnik Janez Khisl, zakonca Moscon (Inocenc in Ana), ki sta postala zakupnika leta 1595, pa sta protestantsko molilnico preuredila v grobnico. Navzven deluje stavba s strmo dvokapnico na čop bolj kot gospodarsko poslopje. Gre za tipično renesančno arhitekturo pravokotnega tlorisa, ki se izteka v polkrožen zaključek “oltarnega” dela. Banjast obok s sosvodnicami nad pilastri preide prek močne slavoloku podobne oproge v polkupolo. Posebej pomembne so poslikave v neobstojni oljni temperi, ki so danes omejene predvsem na apsidalni zaključek in prvo travejo ob oprogi. Upodobljeni so mdr. Poslednja sodba, evangelisti v sosvodnicah, apostoli na stenah ter Pametne in nespametne device. Upodobitev Poslednje sodbe je nastala v naslonu na reprodukcijsko grafiko Jana Sadelerja I. po sliki münchenskega slikarja Christopha Schwarza, na Sadelerjevo grafiko pa se naslanja tudi prizor Poklon pastirjev, ki na podlagi katerega je terminus post quem poslikave mogoče postaviti v leto 1599. 

V Lutrovski kleti so bila po drugi vojni skladišča (1946–1952 skladišče obvezne oddaje kmetijskih pridelkov, 1965 skladišče žita, do 1967 pohištva, do konca 1990-ih skladišče blaga konfekcije Jutranjka). Danes je zaradi dobre akustike objekt prizorišče glasbenih srečanj, možen je tudi najem za različne prireditve.